Francesco Borromini

UVOD

Barok (1600-1800) je obdobje po renesansi in se je razširilo tudi izven Evrope. Baruccio pomeni biser nepravilnih oblik. Barok se je izoblikoval v Italiji, središča so Pariz, Rim, Berlin ter Dunaj.

Zaradi razkola cerkve v tistem času, so se v umetnosti izoblikovale nove smernice, in sicer v vlogi propagande ponudimo nebesa na zemlji. Umetnost je pogosto povezana s papeškim dvorom.

Slika 1 Portret mladega Borrominija

Nasprotno kot v renesansi, v baroku niso iskali idealov. Poudarek je na opazovanju narave, razgibanosti, monumentalnosti ter slikovitosti. Uporabljane barve so žive in v velikem kontrastu. Zelo pomembno vlogo je imela simbolna vloga svetlobe.

Baročna arhitektura se je vključevala v prostor in povezovala z naravo; delovanje na področju urbanizma. Značilne so ovalne, nemirne linije, iz renesanse so povzeli pomembno vlogo kupole, ki poudarja osrednji arhitekturni prostor.

Arhitekti so se še vedno zgledovali po antičnih stavbah, vendar ne sprejemajo renesančne skladnosti. V stavbah v večini ni preglednosti in na videz logike. Idealno obliko je predstavljala elipsa.

Slika 2: Pietro da Cortona, c. 1633-1639, Alegorija, Palazzo Barberini

ŽIVLJENJE IN ZAČETKI

Francesco Castelli je bil rojen 25. septembra leta 1599 v Bissonu pri jezeru Lugano,v Italiji. Njegov oče je bil uspešen kamnosek in najverjetneje tisti, ki je sina učil ter poslal v Milano, družini Visconti, ki je v tistem času vladala takrat enemu izmed najrazvitejših evropskih mest.

Pri dvaindvajsetih letih je že deloval v Rimu s svojim učiteljom Carlom Madernom. Sedem let kasneje si je Francesco spremenil priimek v Borromini za to dejanje obstaja različnih razlag.

Borromini kot oseba ni veljal za tipičnega baročnega arhitekta. Za razliko od ostalih se ni zmenil za modne kaprice in ugajanje naročnikom. Več biografov in kritikov kot sta Giovanni Battista Passeri in Filippo Baldinucci, so zapisali, da je arhitekt veljal za pokončnega moža z izjemnim talentom, ki ni nikoli želel sprejeti plačila za svoja dela.
Skupaj z mojstrom Madernom se je Borromini soočal s problemi cerkve Sv. Petra, palače Barberini fasado bazilike Sv. Andreja della Valle.

PRVA DELA

Pred prihodom v Rim je najstniški Borromini bival v Milanu, kjer se je njegov pogled oblikoval pod vplivom milanskih katedral. Tu se je prvič srečal z baročno interpretacijo velikih mojstrov kot sta Tibaldi in Fracesco Maria Ricchino. Svoj čas je preživljal v kamnoseški delavnici, kjer se je učil iz Lombardske tradicije kamnoseštva in konstrukcije.
Nekaj let za tem je odpotoval južneje, v Rim, kjer je bila arhitektura v skoraj mirujočem stanju. Za inspiracijo so mu služila dela velikega Michelangela in ostalih mojstrov.
Kmalu ga je kot asistenta sprejel Maderno, s katerim je sodeloval pri projektu cerkve Sv. Petra.

Borromini je svojo kariero začel kot kipar fasadnega okrasja, tako večino njegovega dela na Sv. Petru zajema dekor. Med drugim tudi okrasje nad glavnim vhodom: Porta Santa.
Poleg kamna je oblikoval tudi v kovini. Kot rezultat so nastala vrata kapele del Sacramento.
Eno najpomembnejših kiparskih del je Fontana Delle Api, ki stoji v Vatikanu.                Fontana je imitacija redke antične rimske fontane, Borromini pa naj bi jo izklesal leta 1626. Čeprav je arhitekt odgovoren za izdelavo ni jasno, če je dizajn prav tako njegovo delo, med drugimi je bilo delo pripisano tudi Borrominijevemu dolgoletnemu tekmecu Berniniju.

V zadnjih letih Madernovega življenja je ta vedno več nalog zaupal varovancu. Tak projekt je bil Palazzo Barberini (1627-1633) na katerem je Borromini deloval z Berninijem. Glavni problem stavbe sta predstavljali dve stopnišči.

Oba arhitekta sta se na natečaju potegovala za oblikovanje glavnega stopnišča, ki je bilo na koncu dodeljeno Berniniju, Borromini pa je zato oblikoval stransko. Za razliko od prvega ima Borrominijevo obliko elipse, ki je v baroku veljala za popolno. Prav tako je arhitekt odgovoren za slepa okna, ki so konstruirana s pomočjo stebrov, ki nakazujejo perspektivo.

Ta arhitekturni element je Borromini uporabljal tudi v kasnejših delih npr. Palazzo Spada. Leto pred tem projektom je bil arhitektu dodeljen naziv “univerzitetnega arhitekta”, s tem je postal neodvisen arhitekt. Njegovo prvo veliko samostojno delo je San Carlo alle Quattro Fontane oz. San Carlino.

Slika 3: Borromini, 1506-1626, cerkev Sv. Petra, Rim, putto Porta Santa

DELA

Gradnja rimske cerkve in samostana San Carlo alle Quattro Fontane se je začela leta 1638 in se zaključila leta 1641. Gradnja je bila sicer razdeljena na dva dela. Cerkev je znana po svojih majhnih dimenzijah, naj bi bila velikosti enega samega stebra, ki podpira kupolo cerkve Sv. Petra. Borromini je oblikovanje začel s združitvijo treh elementov, ki bi bili navado upodobljeni vsak na svoji stavbi. Valoviti nižji del, sredinski del-tloris z obliko standardnega grškega križa in ovalno kupolo kot zgornji del, ki je veljala za manj uporabljano obliko. Ta drzna kombinacija je prežeta s kompleksnim prepletanjem ritmov. Najznamenitejši del cerkve je njena konkavno-konveksna fasada.

V svoji končni obliki načrt ustvarja valovito gibanje vseh zidov cerkve, tako na ravni tal kot pri napušču. Fasada nad vencem ima izredno zahteven prehod iz kvadratnih lokov, v ne čisto krožne fasadne okrase in eliptično obliko kupole, ki ima nenavaden vzorec kaset, ki temelji na osmerokotniku in križnemu emblemu španskega reda, za kogar je bila cerkev zgrajena. Spodnji del fasade je bil dokončan po Borrominijevih skicah in navodilih v sredini 60. let 17. stoletja. Zunanja kompleksnost je prenesena tudi v notranjost, kjer šestnajst stebrov ločenih v dva reda nosi stavbo. Pomembno vlogo v Borrominijevi arhitekturi igrata tudi svetloba in simbolizem.

Slika 4: Borromini, San CarloalleQuattro Fontane, Rim, fasada

Slika 5: Borromini, 1646, San CarloalleQuattro Fontane, Rim, tloris

Prav tako velik zgodnejši projekt je bil oratorij Sv Filippa Nerav Rimu, ki je začel nastajati 1637. Čeprav načrt ne dosega drznosti San Carla ima stavba še vedno nekaj arhitekturnih presenečenj, kot je vbočena fasada. Borromini si je to delo priboril na tekmovanju za oblikovanje stavbe in s tem dobil nalogo za naslednjih trinajst let ter naziv “hišnega arhitekta”. Oratorij stoji poleg veličastne cerkve Santa Maria in Vallicella, kar je arhitektu predstavljalo še večji izziv. Fasado oratorija je zasnoval tako da predstavlja “hči” sosednje cerkve, to je dosegel z asimetrično postavitvijo oken in posledično upognjenostjo stene. To izraža arhitektov inovativni stil in tehnično strogost. Notranjost oratorija krasijo različni ritmi polstebrov in pilastrov.

Od leta 1640 do 1660 je Borromini deloval na projektu cerkve Sant’ivo alla Sapienza in pripadajočega dvorišča. Ta univerzitetna kapela predstavlja enega izmed vrhuncev rimske baročne arhitekture. Ko je bilo arhitektu dodeljeno to delo (na pobudo s strani Berninija) se je moral prilagoditi že obstoječi palači. Kompleksni tloris sestoji iz dveh enakostraničnih trikotnikov-Davidova zvezda, z globoko apsido na vsaki stranici in s tremi odrezanimi točkami trikotnika, ki so zaokrožene v krivulje polkrogov, ki gredo v nasprotno smer od apside. Mnogi menijo, da ima
tloris točno določen simbolni pomen.

Slika 6: Borromini, Sant’ivo alla Sapienza, Rim

Slika 7: Borromini, Sant’IvoallaSapienza, Rim, eksterier

Poleg značilne konkavne fasade, lahko arhitektovo inovativnost prepoznamo v kupoli s polžastim lanternim zaključkom, ki ga ovija baročni venec.
Zunanjost in notranjost cerkve sta beli, kar še bolj poudari sveto mogočnost stavbe. Interier je poln polstebrov in geometričnih oblik, ki so bile dodane prvotni rotundi, ki prostoru poudarjajo razgibanost. Kljub kontrastu med ostrimi in mehkimi linijami prostor deluje harmonično in uravnoteženo. Vsak del kupole krasijo reliefi zvezd, angelov in ostalih simbolov, ki se v slepem okusu združujejo v nekakšen rožni venec.

Slika 8: Borromini, 1660, Sant’Ivo alla Sapienza, Rim, detajl lanterni zaključek

 

ZAKLJUČEK

Francesco Borromini je umrl leta 1667 pri 67 letih v Rimu. Njegova želja je bila biti pokopan v neoznačenem grobu poleg svojega učitelja Carla Moderna v cerkvi San Giovanni dei Fiorentini. Njegova inovativnost je bila na vrhuncu občudovanja šele v poznem 19. stoletju.
Vplive Borrominijeve arhitekture lahko vidimo tudi v slovenskem prostoru. Naprimer Uršulinska cerkev svete trojice v Ljubljani, katere fasada bi lahko imitirala tipične Borrominijeve.

SUMMARY

Francesco Boromini was Italian architect born at the end of 16th century. He was one of the leading figures in the Roman Baroque architecture. Francesco was a great enthusiast of Michelanglos work and the Antiquity ruins. He is know for his manipualtion of Classsical arcitectral forms, suchas geometrical rationales. Boromini was also quick tempered and at times melancholic, which refleced in his many withdrawn jobs and at the end with suicide.

VIRI:

-BLUNT Anthony . 1979. Borromini. Peta izdaja.Cambridge, Massachusetts, London, England:BelknapPressof Harvard UniversityPress. ISBN:0674079264
-Francesco Borromini. 2002. Wikipedia. [Januar, 11, 2017]. Dostopno na spletnem naslovu: <https://en.wikipedia.org/wiki/Francesco_Borromini>.
-PiazzaBarberini: PalazzoBarberini. 2009. Rome. Dostopno na spletnem naslovu: <http://www.romeartlover.it/Vasi36.html>.
-Borromini: thefirstarchitect. 2011. Theguardian. [Januar, 11, 2017]. Dostopno na spletnem naslovu: <http://www.theguardian.com/artanddesign/2011/feb/05/borromini-book-kerry-downes-architecture>.
-Francesco Borromini: Francesco Castelli. 2008. EncyclopædiaBritannica. [Januar, 11, 2017]. Dostopno na spletnem naslovu: <http://www.britannica.com/EBchecked/topic/74478/Francesco-Borromini>.

SLIKE:

-slika1: Anonimni portret. Ok. l. 1630. [splet]. [Januar, 11, 2017]. Dostopno na spletnem naslovu: <http://en.wikipedia.org/wiki/Francesco_Borromini#mediaviewer/File:Borromini.jpg>. javna last

-slika2: RomaOperaOmnia. 2013. PalazzoBarberini: Pietro da Cortona, frescoe. [splet]. [Januar, 11, 2017]. Dostopno na spletnem naslovu: <http://www.flickr.com/photos/romaoperaomnia/8876663551/>. javna last

-slika3: Patatchi. 2010. Brez naslova. [splet]. [Januar, 11, 2017]. Dostopno na spletnem naslovu: <https://www.flickr.com/photos/tedngai/sets/72157624784326204/> javna last

-slika4: Patatchi. 2010. Brez naslova. [splet]. [Januar, 11, 2017]. Dostopno na spletnem naslovu: <https://www.flickr.com/photos/tedngai/sets/72157624784326204/>. javna last

-Slika5:  San Carlo alle quattro fontane. Tloris  <https://en.wikipedia.org/wiki/San_Carlo_alle_Quattro_Fontane#/media/File:San_Carlo_alle_Quattro_Fontane_Rome_Italy.svg>   javna last

-slika6: avtor skice BORROMINI Francesco. Ok. l. 1640. Tloris Sant’IvoallaSapienza.  [splet]. Dostopno na spletnem naslovu: <http://www.pinterest.com/pin/349380883566294888/>. javna last

slika7:  Dostopno na spletnem naslovu:  <https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Cupola_sant_Ivo_alla_Sapienza_2006.jpg> javna last

slika 8: Rome, church of Sant’Ivo alla Sapienza, by Borromini, view of upper elicoidal part from Teatro Valle. [splet]. Dostopno na spletnem naslovu:                                      <https://en.wikipedia.org/wiki/Sant%27Ivo_alla_Sapienza#/media/File:RomaSIvoSapienzaCupola.jpg> javna last

AVTORJI

ČENDAK Lucija, 2014/15

MILOŠIČ Tina, 2015/16

JURIC Jakob, 2016/17                                                                                                                                                   GORJANC Eva, 2018/19